Pri jezi, ki je pri drugih tako težko sprejemamo in pri sebi težko obvladujemo, smo pogosto nemočni.
Ta divja energija, ki izbruhne ob nepravem času in pogosto na nepravi način je kot orkan, ki ruši vse pred seboj. Poruši našo notranjo stabilnost in pogosto nam zelo dragocene odnose.
Težko je potem pospraviti razdejanje za sabo: se opravičiti za besede, ki so prizadele drugega, ali pa sprejeti opravičilo. Se umiriti, zagledati dogajanje z drugimi očmi. In preprosto razumeti.
Je kdo med nami, ki se ne srečuje z jezo? Svojo in drugih ljudi. Tudi sama imam veliko izzivov. Pravzaprav ocenjujem, da je to moja pomembna življenjska naloga in da mi življenje že vrsto let na pot prinaša ljudi, ki me (pogosto nezavedno) učijo pomembnih vprašanj: kako upravljati s svojo jezo in kako sprejemati jezo drugih.
Moji največji učitelji so bili in so še zmeraj moji najbližji. Nekateri, zgovorni primeri jeznoritih, burnih reakcij, pri katerih čutim jezo kot deročo vodo, ki svojo sunkovito energijo odnaša vse, kar se ji znajde na poti. Kot bi ti kdo odrezal tla pod nogami, ali bi te zajel cunami, ki te butne na tla, premetava in te začne nositi v podivjani vodi.
Takrat se pojavi samoohranitveni nagon. V deroči vodi loviš sapo in se boriš, da te ne odnose in grobo premetava.
In ravno to je pri reakciji na jezo najmanj učinkovito. Ko te takole spodnaša in se skušaš boriti, se odpor veča. Energija se stopnjuje in ima tendenco, da eskalira. Besede izgubijo blagost in povezovalno moč, podvojijo ali potrojijo svojo frekvenco in trdoto. Sapa postane težka, komaj dihamo, v trebuhu čutimo ogenj, v ramenih pa strahovito težo. Sikamo, bevskamo, žalimo, grozimo, tekmujemo, kdo bo koga bolj prizadel.
In po viharju se pojavi neznosna utrujenost, kot po boju za življenje. In seveda ostane razdejanje.
Kako po prepiru pospraviti razdejanje in postaviti stvari na svoje mesto?
Ni preprosto, saj so izrečene boleče besede in težki očitki.
Kako torej delovati?
Učimo se v naravi in iz narave…
Ste kdaj opazili, da se je drevo, ki ga nosi reka, borilo proti njej in upiralo toku? Nemogoče.
Ste kdaj videli, da bi se drevo, ki ga vihar strese s silovito močjo, borilo proti njemu in upiralo vetru? Nemogoče.
Nič v naravi se ne upira močnejši sili, temveč se prožno prilagodi in se prepusti toku.
Nekje bo že reka spustila drevo, nekje se bo njena silovitost umirila, ali bo drevo pristalo v enem njenem rokavu. Tudi vihar se bo umiril in drevo povrnilo svojo stabilnost. Ker se ni borilo, se ni zlomilo. Škoda je bila bistveno manjša.
Jeza je eno najmočnejših čustev in najsilovitejših energij. Lahko nas v hipu »ugrabi« in požene ne le kri po našem telesu, temveč kot močan orkan s silovito energijo, povsem poruši ravnovesje. Po izbruhu zato potrebujemo čas, da se umirimo in povrnemo notranji mir. Kaj pa zunanjega? V odnosu?
Kako pospravite razdejanje in na kašne načine skušate povrniti ravnovesje?
Ali morda bolje: Kako vam uspe ustaviti svoj avtomatski odziv? Da do razdejanja sploh ne pride? Da se celo notranje ravnovesje ne poruši?
Kako doseči, da se v izbruhih jeze ne odzovemo, temveč pustimo, da gre »val« mimo.
Kako doseči, da s svojo reakcijo ne ustvarimo odvečni potencial, ki sproži boj, ko iskre frčijo?
Formula se sestoji iz dveh preprostih pravil:
- Pravilo: Na napetost se ne odzivajte z napetostjo. Na agresivne besede in dejanja z agresivnostjo. Na napad s protinapadom.
- Pravilo: Napetost ne potlačite in ne pojdite v vlogo žrtve.
Hm, boste rekli, saj te pravili izključujeta ena drugo. A le navidezno…
Prijavite se v našo pošto (?)in poslali vam bomo odgovor, kako to lahko dosežete v štirih korakih.
Zakaj je to pomembno?
- Ker boste ohranili dragoceno energijo, ki se pri jezi porabi v ogromnih količinah.
- Ker boste dosegli kvantni preskok v kakovosti vašega odnosa.
- Ker boste pridobili na samopodobi in občutku lastne vrednosti, saj boste zavestno izbirali svoj odziv.